Prispevki
16. oktober 2022 / Za starše
Prvi koraki pogovora z otrokom o spolnosti
Prispevek ponuja nekaj konkretnih usmeritev in namigov, kako začeti pogovor z otrokom o temah odraščanja ter spolnosti.
Kdaj je pravi čas, da z otrokom govorimo o spolnosti?
Raziskave so pokazale, da moramo s spolno vzgojo začeti zgodaj, pred vstopom mladih v puberteto in pred vzpostavitvijo navad ter vzorcev vedenj. Z zgodnjim naslavljanjem temeljnih znanj omogočimo odpiranje kompleksnejših tem tekom odraščanja (Byram, 2015). Nekatere teme lahko naslavljamo že od rojstva otroka, kot so razlike med dečki ter deklicami, prijetni in neprijetni dotiki, umivanje intimnih predelov, zasebnost ipd.
Tudi, če je v vaši družini najstnik_ca, s katerim_o še niste naslovili odraščanja in/ali spolnosti, ni prepozno. Najbolje je, da začnete čim prej ter pogovor o odraščanju, odnosih, spolu in spolnosti vnesete v svojo rutino. Izberite udoben trenutek ter pristopite k najstniku_ci. Prvič lahko pristopite s katero od vaših izkušenj ali zanimanj iz najstniških let, ki je lahko iztočnica za nadaljne pogovore.
Ob prvem pogovoru je pomembno sporočilo za vašega_o najstnika_ico predvsem, da ste mu_ji na voljo za vprašanja in ste se pripravljeni pogovarjati brez obsojanja ter s podajanjem resničnih informacij. Včasih so lahko pogovori, posebno kadar se prvič zgodijo v najstniških letih, pospremljeni z več sramu in neprijetnosti. To je nekaj običajnega in pričakovanega. Bolje je, da ima otrok informacije, četudi mu je ob pogovoru rahlo neprijetno, kot da teh informacij nikoli ne dobi. Dejansko informiranje lahko vnesemo šele v drug ali tretji pogovor, ki ga lahko začnemo s tem, da izhajamo iz lastnih izkušenj npr.: »Mene je kot najstnika_co zanimalo ___. Si tudi ti že k(d)aj razmišljal_a o tem? Imaš kakšno vprašanje?«.
Pomembno je poznavanje in upoštevanje ciljev, ki jih želimo doseči s pogovorom. Cilji so lahko informiranje, grajenje odprtega ter zaupnega odnosa z otrokom, večanje prijetnosti ob temah spolnosti itd. Na realizacijo posameznega cilja vplivajo lastne želje. Največji uspeh lahko dosežemo ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih ciljev.
Cilje in podcilje si lahko zapisujemo ter jih sproti prilagajamo. Veliko lažje je, če so cilji zelo natančno zapisani. Primer cilja: Hči do konca šolskega leta razume kaj je menstruacija, zakaj se pojavi in pozna pravilno uporabo vložka ter tampona. / Sin do konca šolskega leta razume kaj je menstruacija, zakaj se pojavi in kako ob tem ravnajo osebe z izkušnjo menstruacije.
Otrok me je vprašal o spolnosti. Kaj zdaj?
Ko otrok odrašča, bo začel postavljati različna vprašanja, ki so vezana tudi na področje spolnosti. Pogosto je na primer vprašanje »Od kje pridejo otroci?«. Pomembno je, da ta vprašanja vselej sprejmemo in nanje odgovorimo z resničnimi podatki, a prilagojeno starosti otroka. Pri mlajših otrocih lahko rečemo: »V trebuščku mamice se združita semenčece očka in mamičino jajčece, iz česar nato zraste otroček.« Stavkom, kot sta »Otroke prinese štorklja.« in »Nastane, ko se dva poročita.« se izognimo, saj bodo otroci prej ali slej izvedeli, da smo jim lagali in izgubili zaupanje. Ob naslednjih vprašanjih in premišljevanjih se ne bodo več obračali na nas, bodo pa informacije iskali drugod, najverjetneje pri vrstnikih_cah ali brskali po spletu, kar pomeni veliko verjetnost nestrokovnih in napačnih informacij.
Najstniki_ce brskajo po spletu ter (ne)hote naletijo na najrazličnejše vsebine in interakcije (npr. neresnične informacije, pornografija v najrazličnejših oblikah, nagovarjanje k pošiljanju golih fotografij). Dobrodošlo je, da te teme z otrokom kritično naslovite ter skupaj pripravite strategije za soočanje s takšnimi vsebinami in interakcijami (npr. prijava profila, ki pošilja lastne gole fotografije; pogovor z odraslim; iskanje informacij v knjigah namesto na spletu).
Lahko se nam zdi, da je otrok premlad za pogovor, kljub temu da je na nas naslovil vprašanje ali izrazil komentar. Lahko nas pomiri dejstvo, da lahko vsak odgovor prilagodimo starosti. Hkrati pa velja – če nas otrok o nečem sprašuje, je tudi dovolj star, da izve starosti primeren odgovor.
Včasih se zgodi, da nas otrok vpraša o pojavu ali zadevi, ki nam ni poznan/-a. Dobrodošlo je, da otroku iskreno povemo, da odgovora tudi sami ne poznamo, a se bomo pozanimali ter se lahko o tem pogovorimo naslednji dan oz., ko bomo odgovor poiskali. Če ocenimo, da je to za situacijo in otrokovo starost primerno, je zelo dobrodošla rešitev, da nepoznani odgovor poiščemo skupaj z otrokom. Če to ni možno pa je pomembno, da otroku jasno povemo, kdaj lahko pričakuje odgovor.
Za puščanje odprtosti in spodbujanje lastnega (kritičnega) premisleka pri otroku je dobro, da vsakemu otrokovemu vprašanju sledi naše vprašanje »Kaj pa ti misliš, da je ___?« ter »Kaj že veš o ___?« ali »Kako pa ti to razumeš?«. S tem odpiramo prostor za otrokovo izražanje, postavimo se v vlogo aktivnega poslušalca, zagotovimo jasno komunikacijo in ugotovimo, kaj je otroku že poznano, da se lahko izognemo ponavljanju informacij, ki jih otrok že pozna. Lahko se morda celo zgodi, da nas otrok sprašuje »Kaj je orgazem?«, pa ima v resnici v mislih besedo »organizem«, ki si jo je napačno zapomnil.
Pri odgovorih sledimo zanimanju otroka. Nobene potrebe ni, da otroku naenkrat razložimo čisto vse o spolnosti. Razlagamo po korakih, zato je tudi lažje, če je spolnost tema, ki jo naslavljamo postopoma med odraščanjem. Kaj torej povedati in kaj ne? To je povsem odvisno od otroka, vedno sledimo njegovemu zanimanju, opazujemo ali je naš odgovor zadostil zanimanju, ali bi rad izvedel več. Sproti preverjamo ali smo odgovor podali jasno in ali želi otrok izvedeti še kaj.
Ob vstopu v puberteto je koristno nasloviti nekatere teme, četudi najstnik_ca sam_a ničesar ne sprašuje. Med temi temami so odraščanje (menstruacija, rast prsi in dlačic, mokre sanje, mutiranje glasu), spolno nasilje, samozadovoljevanje, pornografija, spolna identiteta, spolna usmerjenost, ljubezen, spolnost in njen namen ter varna spolnost. Dobro je, če vse otroke informiramo o vsem – ne pozabimo, da se moramo o menstruaciji in rasti prsi pogovarjati tudi z dečki, o mokrih sanjah, samozadovoljevanju ter pornografiji pa tudi z deklicami.
Moj otrok je imel spolno vzgojo v šoli. Naj vseeno govorim z njim o teh temah?
Da. Programi, ki se izvajajo v šolah navadno ne zajamejo vseh pomembnih informacij za mlade (Byram, 2015). V primeru, da o temah odraščanja in spolnosti z otrokom nismo komunicirali pred programom spolne vzgoje, je ta lahko »odskočna deska« za začetek pogovora. Pozanimamo se o tem, kaj so že izvedeli – lahko vprašamo otroka ali pedagoge_inje, in to znanje nadgrajujemo. Morda so učenci_ke v šoli poslušali_e predavanje zdravstvenega osebja o spolnosti ter zaščiti, mi pa lahko z naslovimo temo spolnega nasilja, pripravljenosti na spolni odnos, soglasja in užitka.
Včasih lahko pri pogovoru uporabimo tudi medije, ki olajšajo komunikacijo. To so lahko knjige, fotografije, pripomočki (npr. higienski pripomočki), videoposnetki ipd. Dobro je, da se lahko z otrokom čez čas sproščeno pogovarjamo tudi brez podpore medijev.
Byram, L., M. (2015). Sex Education. V C. S. Clauss-Ehlers (ur.), Encyclopedia of Cross-Cultural School Psychology (str. 881–882). Springer New York. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1007