Prispevki
13. februar 2023 / Za starše
Kaj, kdaj in kako z malčkom_ico o temah odraščanja, odnosov, spola in spolnosti?
Obdobje do otrokovega 3. leta ponuja mnogo priložnosti za izgraditev trdnega in odkritega odnosa z otrokom ter naslavljanje nekaterih izredno pomembnih tem s področja odraščanja, odnosov, spola in “spolnosti”.
Od otrokovega rojstva dalje lahko teme odnosov, spola ter spolnosti spontano vnašamo v vsakdanje (družinsko) življenje.
Vsako temo je možno prilagoditi starosti otroka in mu jo predstaviti na razvojno prilagojen način. Z odprto ter iskreno komunikacijo v zgodnjih letih otrokovega življenja, postavimo temelje za lažjo komunikacijo v kasnejših obdobjih. Že z malčkom_ico je pomembno govoriti o dovoljenih in nedovoljenih dotikih, lahko pa naslovimo tudi spolne razlike ter telesne spremembe (npr. poraščenost, menstruacija, večjih prsi odraslih žensk). Vse teme predstavimo poenostavljeno, med otrokovim odraščanjem bo še veliko časa za pogovore o kompleksnejšem ozadju pojavov.
Prva dobra praksa je opisovanje procesa previjanja dojenčku_ici. Sproti pojasnjujemo svoja dejanja, npr. “Dajem stran pleničko.”, “Obrisal_a bom ritko.”, “Zdaj te bom namazal_a s kremo.”, “Dam novo pleničko gor.”. Ob opažanju otrokovega govornega navezovanja stika z okolico, lahko trditve zamenjamo z vprašanji, npr. “Ti lahko obrišem ritko?”, “Te lahko namažem s kremico?” ipd.
S tem postavimo dobro izhodišče za kasnejše naslavljanje primernih in neprimernih dotikov, odločanja o lastnem telesu ter občutkih, postavljanja osebnih meja in medsebojnega spoštovanja. Ob verbalizaciji lastnih dejanj, ki so povezana tako z lastnim, kot otrokovim telesom, otrok razvija zavest o dogajanju v povezavi z lastnim telesom, o dotikih ipd.
V času previjanja lahko začnemo z grajenjem temeljev za kasnejše pogovore v času odraščanja.
»Zakaj ima bratec lulčka, sestrica pa ne?«
Malčki_ce postopoma spoznavajo svoje telo ter se kmalu začnejo zavedati spola. Posledično jih začnejo zanimati telesne razlike. Postavljajo lahko vprašanje “Zakaj sestrica nima lulčka/penisa?” (in obratno). Na tovrstna vprašanja se je najbolje odzvati takoj in otroku razložiti telesne razlike – nekatere osebe imajo penis, druge vulvo, vsi pa imamo roke, prsi itd. Vsi deli telesa se med osebami razlikujejo po obliki in velikosti ter se celo življenje spreminjajo. Otrok, ki razume in sprejema različnost teles bo med odraščanjem lažje sprejel svojo različnost (razlike v velikosti prsi, poraščenosti ipd.).
Pri podajanju odgovorov malčku lahko za pomoč uporabimo knjige, kot so Lukec dobi sestrico, Ema dobi bratca ter najrazličnejše slikanice. Ta literatura vključuje otroku primerne risbe.
Malčka_ico učite pravilnih imen delov telesa že od otroštva.
Pomembno je, da od otrokovega prvega dne delujemo kot vzor – da se sami osvobodimo sramu in neprijetnosti ob govoru (ter razmišljanju) ob temah odraščanja in spolnosti ter neprijetnosti ob uporabi na to področje vezanega besedišča (penis, vagina, vulva …). Te besede niso “grde” ali “umazane”, so oznake za dele telesa. Ni treba, da celo otrokovo življenje uporabljamo samo medicinske izraze. Seveda lahko uporabimo izraze, kot npr. “lulček in lulika”, dobro pa je, da otroku predstavimo različne termine ter tem besedam oz. delom telesa, ki jih termini označujejo, ne pripisujemo neprijetnih občutkov. Ko otrok razvija razumevanje delov telesa, lahko postopoma vključujemo tudi razlage nalog posameznih delov telesa.
Z navedenimi koraki stremimo pomembnim ciljem:
- izobraževanju otroka (posredno zaščita in opolnomočenje),
- sporočanju o svoji razpoložljivosti in pripravljenostiza pogovor o teh temah ter
- povezovanju razmišljanja in govora o telesih, odraščanju ter spolnosti s prijetnimi občutki.
Kaj naj naredim, ko opazim, da se malček_ica dotika svojega spolovila?
Izogibajmo se eksplozivnim odzivom, kaznovanju, posmehovanju ali izražanju neprijetnih čustev (jeze ali žalosti). Otroci namreč zelo zgodaj ugotovijo, da dotiki ali drgnjenje spolovila prinašajo prijetna in pomirjujoča občutja, kar lahko vodi v ponavljanje vedenja pred spanjem, med previjanjem ali umivanjem ipd.
Otrokovo dotikanje lastnih spolovil ni neobičajno. Največkrat izzveni samo od sebe, zato ni razloga za skrb (pogosto starše skrbi, da se bo otrok dotikal tudi intimnih predelov drugih oseb ali se dotikal sebe v javnosti ipd.). V primeru, da otrokovo dotikanje lastnih spolovil opazimo zelo pogosto ter postaja za otroka moteče (npr. brez tega ne zmore zaspati ali se med vsako igro začne dotikati), lahko poskusimo s preusmerjanjem otrokove pozornosti na kakšno drugo dejavnost, kot je branje knjige, ustvarjanje (kjer so roke zaposlene), igre z rokami …
Moj otrok želi biti gol.
Najprej premislimo, ali obstaja preprost praktičen razlog za otrokovo željo po goloti. So oblačila, ki jih uporabljamo za otroka neudobna in/ali premajhna? Ali obstaja kakšen drug objektiven in praktičen razlog za to, da otrok ne želi biti oblečen?
Tudi sicer poskusimo razmišljati o perspektivi, da je golota del človekove narave in ni s prakticiranjem golote nič narobe, še posebno, če se otrok razkriva znotraj varnega ter prijetnega okolja (npr. doma, v topli kopalnici).
Ob otrokovem zavračanju uporabe oblačil predstavimo razloge za oblačenje, kot so zagotavljanje toplote in higiene, zaščita pred pogledi tretjih oseb. Otroku lahko predstavimo meje, v katerih situacijah je “okej” in primerno, da smo goli ter v katerih primerih golota zaradi lastne varnosti in (samo)spoštovanja ni ustrezna. Pri razlagi otroku posravljamo vprašanja po njegovih predlogih, idejah in iščimo primere iz otrokovega življenja.
Otrokovo zavračanje oblačil je lahko tudi priložnost za pogovor o prisilah k razkrivanju golega telesa. Pomembno je, da otroku predamo sporočilo o tem, da ga nihče nikoli ne sme siliti v slačenje ter razkrivanje osebnih oz. intimnih delov telesa. Skupaj z otrokom lahko sestavimo seznam oseb, ki jim lahko otrok zaupa, če pride do zanj neprijetnega položaja, ko ga na primer nekdo sili k razgaljevanju, dotikom ipd.
Otroku razložimo praktične razloge za nošenje oblačil, hkrati pa pazimo, da mu golote ne predstavljamo kot nekaj sramotnega.
Zgodaj postavimo meje tudi dedkom, babicam in drugim ter prisluhnimo otrokovim občutkom.
Nekatere odrasle osebe otroke že zelo zgodaj silijo v dotike in pričakujejo, da bodo otroci objemali ali poljubili družinske člane_ice, prijatelje_ice in druge osebe. Odrasli navadno to počnejo dobronamerno, saj izhajajo iz lastnega načina izražanja naklonjenosti do bližnjih. Sporočilo, ki ga s tem vedenjem posredujemo otroku je, da so nekateri dotiki “obvezni”, ne glede na to, ali so zanj prijetni ali ne. Zato raje otroku predstavimo različna vedenja, ki jih lahko uporabi za izraz ljubezni, naklonjenosti in drugih čustev ter občutkov. Otroku lahko predlagamo, da drugo osebo objame, vendar pri tem vedno upoštevamo njegov odziv. Če pobudo ignorira ali se celo vidno upira, s tem sporoča, da to, kar se od njega pričakuje, zanj ni prijetno. To moramo spoštovati ter upoštevati (kot bi to spoštovali in upoštevali v stikih z drugimi odraslimi).
K spoštovanju in upoštevanju otrokovih izrazov moramo spodbujati tudi druge odrasle osebe. Otrok se bo preko tega naučil sledenja in upoštevanja lastnih občutkov ter medsebojnega spoštovanja osebnih meja (tudi v odnosih z osebami, ki jih ima rad). Vse to so zelo koristne, plemenite popotnice za nadaljnje odnose v otrokovem življenju.
Opazujemo nebesedno (in besedno) govorico otroka ter jo upoštevamo. Želimo namreč, da bi otrok kasneje v življenju prepoznal neželene dotike in jih znal zavrniti, brez občutkov krivde ter sramu.